Kako smo ljudje včasih čudni, jaz sem si vedno želela točno določene bele superge, ker pa so bile drage, sem si vedno kupovala nadomestek njih, ki pa niti najmanj niso bile tisto, kar sem si želela. Tako sem tisti dan zapravila za bele superge denar, zadovoljna sem bila, a hkrati nisem bila, ker sem vedela, da to niso tiste, ki pa si jih jaz že dolgo želim.
Tudi moj mož pravi, da sem s tem prav zoprna, ko hočem prihraniti denar in kupujem stvari, ki niso tisto, kar si želim. En dan sem bila prav jezna sama nad sabo, ker sem v trgovini videla prav tiste bele superge, ki sem si jih vedno želela, a vedela sem, da imam doma že dvojne podobne. Tisti dan sva bila skupaj z možem in na glas sem pojamrala, kako si te superge želim že skoraj dve leti. Pogled z katerim me je pogledal moj mož je bil presenečen, na kar me je vprašal, zakaj si jih nisem že kupila, pa sem rekla, da so resnično predrage in da sem si kupila ene bele podobne.
Moj mož me je poznal, videl je moj pogled in željo, tako je šel direkt do prodajalke in jih rekel naj prinesejo te bele superge številko 40. Jaz pa sem se še kar upirala. Prodajalka je šla po superge in mož je želel, da jih probam. Bile so mi prav, končno sem obula moje dolgo željene superge in moj mož je vzel škatlo in šel plačat.
Ta občutek je resnično lep, ko ti nekdo pokaže, da pa so določene stvari, ki misliš da so nedosegljive, še kako hitro dosegljive. Moje srce je bilo srečno zaradi več stvari, ker sem dobila superge, ker imam tako zlatega moža in ker sem imela ta topli občutek v srcu, da so stvari dosegljive, ko smo sami sebe v bistvu prepričali, da niso.
…