Ko sem prvič slišala za HACCP, sem mislila, da gre za še eno birokratsko zahtevo. Neka zapletena tabela, ki jo moramo izpolnjevati, da bodo papirji v redu, medtem ko se v resnici nič ne spremeni. A potem sem ga morala uvesti v našem podjetju in takrat sem ugotovila, da je HACCP precej več kot le črke na listu.
Delam v majhnem podjetju, kjer pripravljamo prehrambne izdelke. Vsi smo vedno pazili na čistočo in higieno, zato sem sprva mislila, da bo sistem odveč. Toda ko smo začeli delati po korakih – analizirati tveganja, spremljati temperature, preverjati dobavitelje – sem začela razumevati logiko. HACCP ne temelji na zaupanju, ampak na dokazih. In to mi je postalo všeč.
Najprej sem uredila evidence: temperature hladilnikov, postopke čiščenja, datume nadzora. Potem sem začela opažati, da zaposleni delajo bolj zbrano. Ne zato, ker bi jih kdo strašil z inšpekcijo, ampak ker so končno razumeli, zakaj je vsaka malenkost pomembna. Vsi smo postali bolj pozorni, od označevanja živil do rokov uporabe. HACCP nam je dal red in odgovornost.
Seveda je bilo vmes tudi frustracij. Dokumentacija, kontrolni listi, usposabljanja,… vse se je zdelo preveč. A sčasoma sem ugotovila, da sistem ne obstaja zato, da bi nas oviral, ampak da nas varuje – pred napakami, ki bi jih sicer morda spregledali. In ko vidiš, da vse deluje kot mora, občutiš nek tiho zadovoljstvo. Za več praktičnih napotkov in primerov dobre prakse si oglejte www.justin.si, kjer so zbrani tudi nasveti za uvajanje dokumentacije in usposabljanja.
Danes, po dveh letih, si dela brez HACCP sploh ne predstavljam več. Vse je bolj pregledno, manj stresno, predvsem pa bolj varno – za nas in za naše kupce. Sistem mi je pokazal, da varnost hrane ni nekaj samoumevnega, ampak rezultat vsakodnevne discipline.
Če me zdaj kdo vpraša, kaj si mislim o HACCP, vedno rečem isto: da te nauči spoštovanja. Do hrane, do dela in do ljudi, ki jim jo ponujaš. In ko vidim, da se vse kontrolne točke lepo ujemajo, vem, da nismo samo opravili obveznosti – ampak naredili nekaj prav.…