Prvič sem obiskala Luko Koper še kot dijakinja. Na avtobusu je bilo živahno, nihče od nas pa ni točno vedel, kaj nas čaka. Ko smo prispeli in stopili na razgledno točko, sem prvič dojela, kako veličastno je lahko nekaj, kar prej vidiš le v poročilih ali v učbeniku. Pred menoj se je razprostiral svet kovine, morja in gibanja. Žerjavi so se dvigovali visoko proti nebu, ladje so tiho drsele med pomoli, zrak pa je bil prežet z vonjem po soli in industriji. Tisti trenutek sem razumela, da Luka Koper ni samo pristanišče, ampak živa stvar, ki diha v ritmu sveta.
Vodič nam je razlagal, da skozi Luko Koper potuje več milijonov ton blaga letno in da je to eno najpomembnejših pristanišč v Sredozemlju. A tisto, kar me je najbolj pritegnilo, ni bila številka, temveč organiziranost. Vsak viličar, vsaka ladja, vsaka kontejnerska dvigalka je imela svoj namen in svoje mesto. Vse se je premikalo, kot bi šlo za popolno usklajen orkester.
Kasneje sem se s pristaniščem srečala tudi poslovno, ko sem pomagala usklajevati dobave za podjetje, ki je uvažalo izdelke iz Azije. Takrat sem zares razumela, kako pomembna je Luka Koper za vsakdanje življenje nas vseh. Skoraj vse, kar uporabljamo – od avtomobilov do telefonov – pride skozi ta logistični center. Brez njega bi bil naš vsakdan drugačen, počasnejši, dražji.
A Luka Koper ni le gospodarska zgodba. Je tudi simbol razvoja in povezanosti. Mesto Koper živi z njo. Vsak dan, vsak trenutek. Delavci, vozniki, ladijski delavci, kontrolorji – vsi skupaj ustvarjajo pulz pristanišča. Ko se sprehodiš po obali in vidiš, kako se ladje z vseh koncev sveta približujejo pomolom, začutiš, da se tu križajo poti celin in kultur.
V zadnjih letih me še posebej navdušuje njihova usmerjenost v trajnost. Novi električni vlačilci, avtomatizacija procesov, zmanjševanje izpustov,… Luka Koper jasno kaže, da se tudi v logistiki da razmišljati zeleno. Ni samo gospodarski motor, ampak tudi primer odgovornega razvoja.…