Moja zgodba z izdelava modelov se ni začela z načrtom ali kakšnim velikim navdihom. Ni bilo tečaja, ni mentorja, ni jasne ideje. Bil je samo tisti klasični trenutek, ko med pospravljanjem najdeš material, ki si ga kupil nekoč za nek projekt, ki ga seveda nikoli nisi dokončal.
V mojem primeru je bila to škatla drobnih lesenih paličic. Namesto da jih ponovno pospravim nazaj v predal, sem vzela še lepilo in kos starega kartona ter se usedla za mizo. Brez cilja. Brez pričakovanj. Samo da vidim, kaj se da narediti.
Po pol ure sem pred sabo imela nekaj, kar je že malo spominjalo na ogrodje hiške. In prav tam se je začela moja pot v izdelava modelov.
Naslednji dan sem se projekta lotila bolj resno. Narisala sem mini tloris. Izmerila stranice. Razrezala karton, kot sem nekje videla v videih.
Če bi me kdo gledal, bi izgledalo kot prizor iz otroške sobe – jaz, lepilo, karton, palčke in popoln ustvarjalni kaos. Meni pa je bilo to tako sproščujoče, da sem se vprašala, zakaj se tega nisem lotila že prej. Ko začneš z izdelava modelov, se svet okoli tebe kar malo umiri. Nič ni nujno, nič ne pritiska. Samo ti in projekt pred tabo.
Najbolj zanimivo pri izdelava modelov je to, da nikoli ne poteka tako, kot si zamisliš. Nekaj se zvije, odpade, prevrne… in takrat se zgodi čar. Začneš iskati drugačno rešitev in prav tam nastanejo najboljše ideje.
Moja prva bolj resna maketa je bila mini dnevna soba, sestavljena iz kartona, lesenih paličic, kosov papirja iz revij in drobnega koščka tkanine, izrezanega iz stare nogavice. Ko sem jo pokazala prijateljem, so vsi rekli isto: kako, kdaj in zakaj jaz tega prej nisem počela.
Resnica? Nastala je ob poznih večerih, ko nisem želela več gledati v ekran in nisem imela energije za nič zahtevnega.
Danas izdelava modelov zame ni več hobi iz dolgčasa. Je način, kako bolje razumem prostore. Kako iz kaosa ustvarim nekaj urejenega. Kako si vzamem trenutek zase in iz materiala, ki nič ne obljublja, naredim nekaj, kar ima obliko, mero in zgodbo.…