Koliko denarja sva z možem vložila, da sva se lahko vselila v najino hišo nočem niti pomisliti, v glavnem pergotende, da zavarujeva avta si nisva mogla več privoščiti. Tako so najini avti bili vedno na prostem. Mene to ni tako motilo, mojega moža pa malo bolj. Sama sem bolj gledala, da pridem na zeleno vejo, ker sem resnično imela vsega preko glave in nihče me takrat ne bi mogel prepričati, da še kaj denarja vložim v hišo.
Nisem hotela slišati za pergotende, katere si je želel moj mož, ki bi služila kot nadstrešek za avte in vse druge stvari, ki bi jih morali dati pod streho:
- Kolesa,
- skiroje,
- drva,
- orodje,
- zunanje pohištvo in še bi lahko naštevala.
Sama sem še kako vedela, da pergotende ne bi bilo slabo montirati, predvsem takrat, ko je bil napovedan dež, ko sem vedno skakala okoli hiše in pospravljala vse živo, da ne bi dež zmočil, takrat so mi na misel vedno prišel pergotende, vendar sem želela šparati, hotela sem si narediti denarno zalogo, preveč sem bila slabe volje, ko sem bila brez denarja in raje sem vedno sproti pospravljala okoli hiše, kot pa da bi si spet delala stroške. Moj mož si je želel pergotende in bil pripravljen na ta strošek, jaz ne, popustila sem in prišla sva do pergotende, lahko rečem samo, da je res fajn, kajti sedaj imamo stvari spravljene tam in nič več dež ne pada po njih. Avti pa so pozimi lepo na suhem in ni nama potrebno več čistiti zamrznjena stekla na avtih, ko sva šla v službo zjutraj.
Pri hiši se vedno nekaj najde, moji starši mi skoz govorijo kaj vse je še potrebno, jaz pa nočem delati prav nič, čisto lepo mi je sedaj, vse imam za lepo bivanje, prišla sva tudi do pergotende zaradi moža, tudi te jaz ne bi naredila, kajti raje imam zalogo denarja, kot pa prestiž in prazno denarnico.
…