Z diagnozo putika sem se prvič srečal pred približno tremi leti. Sprva sem bolečino v palcu na nogi pripisal napačnemu gibu ali morda kakšni udarni poškodbi, saj sem veliko hodil in bil ves čas aktiven. A bolečina se ni umirjala. Pravzaprav je postajala vse hujša, še posebej ponoči, ko me je zbujala ostra, utripajoča bolečina, tako močna, da sem komaj stopil na nogo.
Obisk zdravnika je hitro razjasnil situacijo, visoka raven sečne kisline in vnetje v sklepu sta pomenila samo eno: putika. Iskreno povedano, nisem imel pojma, kaj to pomeni. Nisem si mislil, da gre za tako močno obliko artritisa, ki lahko popolnoma ohromi vsakodnevno gibanje. Bil sem šokiran, saj sem se imel za zdravega. Nisem kadil, redno sem se gibal, le prehrana je bila včasih bolj po domače.
Najprej sem dobil zdravila za zniževanje sečne kisline in protivnetna zdravila. Pomagalo je, a težava se je vračala. Ključno je bilo, da sem začel drugače gledati na prehrano. Manj rdečega mesa, alkohola (posebej piva), izogibanje drobovini in več pitja vode. Uvedel sem tudi več zelenjave, predvsem listnate, in zmanjšal vnos sladkorjev.
Danes živim s putiko, a jo obvladujem. Vsakič, ko bi me premamila dobra večerja z mesom in pivom, se spomnim tistega tedna, ko nisem mogel obuti čevlja. Naučil sem se poslušati svoje telo in vnaprej prepoznati znake, ki opozarjajo na morebitni izbruh.
Putika me je prisilila, da sem se ustavil, razmislil o svojem življenjskem slogu in naredil pomembne spremembe. Ni vedno lahko, a je vredno, ker zdravje res ni nekaj, kar jemlješ za samoumevno.
Poleg spremembe prehrane sem v svoj vsakdan vključil tudi več gibanja z manj obremenitve – hoja, kolesarjenje in raztezne vaje so mi zelo pomagale.
Zdravnik mi je svetoval tudi redno spremljanje laboratorijskih izvidov, kar zdaj jemljem resno. Putika mi je odprla oči, da ni dovolj, da se samo ‘dobro počutiš’, pomembno je, da zares skrbiš za svoje telo. In to počnem vsak dan, zavestno in z veliko mero potrpežljivosti.…