Pred kratkim sem se res po dolgem času dobila s svojo najboljšo prijateljico. Ker sem se preselila precej daleč, nisva imele vedno priložnosti se videti. Včasih, ko obiščem družino, ona enostavno nima časa za mene ali pa obratno. Sedaj pa sva končno dobile trenutek, ko sva imela obedve čas in se odpravile na kavo.
Ko je prišla na kavo in dala kapo dol iz glave me je šokirala. Bila je plešasta. Rekla je da si je pobrila glavo, kar tako. Potem pa sem videla, da je tudi precej shujšala in zelo je bila bleda v obraz. Rekla sem ji, da to ni bilo kar tako. Potem pa mi je končno priznala, da se bori z rakom. Rekla je, da je zelo močna, saj je kemoterapija tisto, kar ji dejansko pomaga.
Najprej, ko slišiš besedo kemoterapija, te je seveda strah. Kemoterapija naj bi zelo slabo vplivala na tvoje telo. Moja prijateljica pa je imela s to besedo kemoterapija čisto drugačne odnos. Rekla je da kemoterapija je nekaj, kar ti seveda pomaga in tako jo tudi sprejemaš lažje. Bila sem zelo presenečena, a hkrati je bilo vse zelo logično. Res je, da je kemoterapija tam zato, da ti pomaga. Seveda trenutno nima las in občasno jo zelo boli nekaj v telesu, ampak vseeno je to zato, da ji je lahko potem kasneje lažje.
Rekla je da je raka odkrila relativno hitro in da ni bila prepočasna. Za to informacijo sem bila seveda zelo vesela, saj sem vedela, da bo z njo vse v redu. Sedaj se slišiva čisto vsaki dan preko telefona da mi pove kaj novega. Hvala bogu, ima trenutno vedno dobro novico za mene. Vedno mi je pove, kako je šel njen dan in kaj je počela. Vedno ima kaj zanimivega za povedati in to mi tudi veliko pomeni. Nanjo sem zelo ponosna in mi je lahko res velik vzornik.…
