POS terminal je bil pri meni dolgo nekaj, kar sem imela na seznamu ‘nekoč’. Ne zdaj, ne nujno, mogoče kasneje. Zdelo se mi je, da gotovina še vedno deluje, da se da nekako urediti sproti. V resnici pa sem se bolj prilagajala jaz kot stranke. In tega se dolgo sploh nisem zavedala.

Spomnim se trenutka, ko sem po koncu dneva razmišljala, zakaj sem bila ves čas rahlo napeta. Ni bilo zaradi dela samega, ampak zaradi zaključkov. Tistih nekaj sekund na koncu, ko se vprašaš, kako bo nekdo plačal. Ali ima gotovino. Ali bo šel do bankomata. Ali bo rekel, da pride drugič. POS terminal je bil odgovor na to majhno, a stalno napetost.

Ko sem ga začela uporabljati, se ni zgodilo nič dramatičnega. Pravzaprav ravno obratno. Stvari so postale tišje. Plačilo se je zgodilo, brez razlage, brez opravičevanja. Stranka je potegnila kartico ali telefon, jaz sem potrdila in šla naprej. In to je bilo to.

Kar me je presenetilo, je bilo to, kako hitro sem sama nehala razmišljati o plačilu. Prej je bil to del, ki je zahteval pozornost. Zdaj je samo še zaključek, brez teže. POS terminal ni spremenil mojega dela, je pa spremenil občutek okoli njega.

Opazila sem tudi, da so stranke bolj sproščene. Ne sprašujejo več, ali je mogoče plačilo s kartico. Preprosto je. In ko nekaj postane samoumevno, izginejo majhne zadrege, ki jih prej sploh nisi znal poimenovati.

Danes POS terminal zame ni tehnologija. Je orodje, ki mi je odvzelo nekaj drobnih skrbi iz dneva. In včasih so prav te majhne stvari tiste, ki naredijo največjo razliko.

Po nekaj času sem ugotovila še nekaj. Tudi jaz sem začela drugače zaključevati pogovore. Manj je bilo hitenja, več miru. Plačilo se ni več vmešavalo v odnos s stranko, ampak je potekalo vzporedno, skoraj nevidno. In ko takšne drobne napetosti izginejo, se celoten delovni dan zdi bolj tekoč in manj razdrobljen.